Holistična svetovalka
za dojenje.

Včasih sem že mislila, da bom šla domov, toda to ni bilo mogoče. Mami in ati sta bila veliko ob meni. Toda počutila sem se nemočna in v teh simptomih tako zelo sama.

Takrat je v meni zrasla otroška želja, da bi bila zdravnica. Obrnilo se je malo drugače.

A zanimivo….danes me poganja ista želja. Pomagati drugim ljudem, da podprejo svoje zdravje. Materino mleko je najbolj izvorna moč in zdravje za otroka in mamo. Zdravje pa ni le v mleku, ampak tudi v občutku notranje MOČI, v ZAUPANJU in SAMOZAVESTI. Mamica, ki se počuti močna, je zdrava in zacveti.

Na svoj PRVI POROD in poporodno obdobje z dojenjem se nisem kaj dosti pripravljala, saj sem mislila, da vse steče samo od sebe. A sem se zmotila. Prvi porod je bil zame zelo težka preizkušnja. Počutila sem se, kot da sem spet šestletna punčka, ujeta v tistem nevzdržnem občutku.

Porod je bil veliko bolj boleč, kot sem si mislila, da je lahko. Vame so se prikradli strah, negotovost in nezaupanje. V glavi so se mi podile misli … to je preveč zame … ne zmorem tega … Zato sem vzela epiduralno analgezijo za lajšanje porodne bolečine. Bolečina je popustila in oddahnila sem si. A ker popadkov nisem čutila, nisem čutila niti spuščanje otroka, niti potisnih popadkov. Nisem bila povezana s svojim telesom. Noge me niso držale. Nisem čutila svojih nog. Vdala sem se vsem postopkom, ki so sledili in iz mene izsrkali vso mojo moč in samozavest.

Ko ležim brez posebnega žara, me mož zaskrbljen vpraša: “Mateja, poglej! A nisi nič vesela? Otročka imava! Bila sem onemogla, odsotna, utrujena, izčrpana. Morala bi cveteti, rodil se mi je prvi otrok. A nisem.

Vsi postopki in zapleti so tako zbili moj materinski občutek, zaupanje in samozavest, da tudi dojenje ni steklo, kot bi moralo. Če se ženska po porodu počuti nesposobna mama, potem zlahka pade v vrtinec, ki jo potegne še globlje. Nikogar ni bilo, da bi mi dvignil zaupanje in moč, ter me opogumil in naučil dojiti prvega otroka.

Mislila sem, da nimam dovolj mleka. Da nimam pravih dojk in bradavic. Soočala sem se s sesalno zmedo, z nastavki, s stresnim črpanjem mleka. Potrebovala bi srčno svetovalko, žensko, ki bi lahko stala v moči zame, saj sem svojo moč tedaj povsem izgubila.

Postopoma sem se umirila, a tega travmatičnega dogajanja ni bilo mogoče kar pozabiti. Z možem sva si želela vsaj še enega otroka, čim prej, da bo starostna razlika čim manjša, mene pa je stiskalo pri srcu, kako bom zmogla še enkrat skozi vse to.

Stisko sem obrnila v ustvarjalno energijo. Odločila sem se poiskati rešitve. Dojela sem, da se moram izobraziti, naučiti iz svojih napak: glede dojenja, poroda, porodne bolečine, kako mi mož lahko pomaga in kako lahko obrnem vse, kar je šlo narobe. Spoznala sem, da je priprava na porod in dojenje izjemnega pomena.

Odločila sem se, da si v drugo zaslužim lep in izpolnjujoč porod.

Drugi in tretji otrok sta se rodila doma. Ob tem se se počutila tako mirna, podprta, tako sprejeta in ljubljena, da si nisem mogla niti zamisliti. Rojevala sem v svojem ritmu, v domačem okolju, z ljubečo podporo moža in obdana s strokovnimi ženskami. Torej med znanimi ljudmi, s katerimi sem se na porod pripravljala, in v ambientu, ki sem ga pripravila sama sebi, zato da bom lahko cvetela.

To je bila velika prelomnica zame. Tokrat so me noge držale! Po porodu sem dojela, da sem močna ženska in mama. Potrebovala sem pomoč in podporo, a vedela sem, da zmorem in da je vse dobro. Če sem imela dvom, pomislek, strah, sem nekako spet hitro našla odgovor. Zaupala sem, da delam prav in da razumem naravno silo v sebi. Naravna sila v ženski nas postavi v moč, da lahko stojimo na svojih nogah, toda za to moramo narediti nekaj same. Ne zgodi se kar samo od sebe. Obdati se moramo z ljudmi in z mislimi, ki nam pomagajo potegniti največjo moč iz svojih globin.

PRVI PODOJ me je navdal z drugačno energijo. Dojenje je steklo. Poporodno obdobje je bilo lažje. Zaupala sem si. ZMOREM. To je bila najpomembnejša misel.